Samospoznanje pri Platonu, Friedrichu Wilhelmu Nietzscheju in Emmanuelu Mounieru : diplomsko delo

V diplomskem delu obravnavamo temo samospoznanja in samospoznavnega procesa. Platon (s Sokratom), Nietzsche in Mounier so tisti filozofi, s pomocjo katerih smo zelo dobro spoznali filozofsko sirino in globino obravnavane teme. Raziskali smo, kasen vpliv in kaksne implikacije ima samospoznanje na družbo in njeno politicno življenje. Pri Platonu smo se osredinili na njegov dialog Alkibiad Prvi, v katerem zelo nazorno pokaže proces samospoznanja in njegovo prakticno vrednost. Obrat v interpretaciji se zgodi, ko Platonovo samospoznanje obravnavamo v okviru spoznavanja samega sebe kot individualnega bitja v nasprotju z obicajno interpretacijo. Vecina interpretov Platonovo samospoznavanje obravnava kot splosno spoznanje samega sebe, torej cloveske vrste. Ta obrat omogoca, da že pri Platonu razberemo kljucne nastavke za vse poznejse teorije o samospoznanju oz. vzpostavitvi osebne identitete. Pri politicni implikaciji obravnavamo Platonovo preslikavo posameznikovega psiholoskega stanja na razlicne stanove v družbi oz. celo na državne ureditve. Pri Nietzscheju raziskujemo radikalno kritiko vseh pozitivnih izjav in definicij o samospoznanju. Vendar se Nietzschejeva pozicija izkaže za nezadostno: poleg tega da se pojavi problem subjektivisticne filozofije, ki zapade v relativizem, z njegovimi pojmi ne moremo vzpostaviti konstruktivnega dialoga ali smiselnega sistema. Mouniera smo obravnavali kot enega glavnih predstavnikov personalizma. Izkaže se, da je s pojmom oseba in svojim aktivnim družbenim delovanjem posegel v politicno prihodnost Evrope. Ob nenehnem preseganju samega sebe in svojih trenutnih danosti je ena kljucnih lastnosti osebe prav aktivno delovanje, usmerjeno k drugemu in za drugega.