Jaws from wild boar and other free-living ungulates as valuable source of information on species biology

Za zagotavljanje trajnostnega, kognitivnega in kontroliranega upravljanja s populacijami prostoživecih parkljarjev kot najpomembnejse skupine divjadi se z namenom natancnega evidentiranja in kategorizacije izlocenih (uplenjenih) osebkov, vpogleda v njihovo spolno in starostno strukturo ter predvsem kontrole doseganja z upravljavskimi nacrti zastavljenih planov odvzema v Sloveniji, podobno pa tudi v nekaterih drugih srednjeevropskih državah, vsako leto zberejo vse (leve) spodnje celjustnice (celjusti) prostoživecih parkljarjev (vkljucno z divjim prasicem), ki so bili v preteklem koledarskem letu izloceni iz lovisc znotraj posameznih lovsko-upravljavskih obmocij (LUO). Vsaka posamezna celjust je na nivoju lovisc oznacena z zaporedno stevilko odvzema, ki omogoca sledljivost in neposredno povezavo z najpomembnejsimi atributnimi podatki o živali (spol, starost, telesna teža, zdravstveno stanje, datum izlocitve, revir, natancna lokacija in kvadrant mesta izlocitve), ki so zbrani v Evidencni knjigi odstrelov velikih vrst divjadi za posamezno lovisce oziroma v Osrednjem slovenskem registru velike lovne divjadi in velikih zveri. Kot taksne predstavljajo dragocen vir informacij o vrstah, saj lahko nudijo relevantne in kompleksne podatke o: (i) populacijski dinamiki in spreminjanju kakovosti habitatov ; (ii) starosti osebkov in starostni strukturi populacij ; (iii) spolu osebkov ; (iv) zdravstvenem stanju osebkov in populacij ; (v) onesnaženosti okolja ; (vi) odzivu osebkov in vrst na izpostavljenost razlicnim vrstam okoljskega stresa. Vendar raziskovalni in upravljavski potencial celjusti parkljarjev v preteklosti ni bil dovolj izrabljen, zato smo v letih 2007 – 2009 zbrali vse spodnje celjusti prostoživecih parkljarjev, ki so bili v teh letih izloceni iz vseh slovenskih lovisc. Celotna zbirka, ki jo hranimo na Institutu za ekoloske raziskave ERICo Velenje, obsega tako skoraj 100.000 celjusti in je tudi v svetovnem merilu unikatna in izjemno dragocena. Na posameznih delih omenjene zbirke so bile do sedaj opravljene naslednje raziskave: (i) ugotavljanje morfometricnih lastnosti, t.j. meritve velikosti izbranih parametrov (dolžina, visina, dolžina diasteme) spodnjih celjustnic divjih prasicev (vecina odvzetih živali v letu 2008: 5.268 vzorcev) in srnjadi (celoten odvzem v letu 2007: >35.000 vzorcev) ; (ii) dolocanje (na leto natancno) starosti odraslih osebkov jelenjadi (celoten odvzem v letu 2008: 1.160 vzorcev), in sicer z metodo brusenja prvega meljaka ter s stetjem letnih prirastnih plasti zobnega cementa ; na tak nacin smo dobili vpogled v starostno strukturo jelenjadi v Sloveniji, ocenili pa smo tudi (ne)zanesljivost tradicionalne metode ocenjevanja starosti z okularnim pregledom razvojne stopnje in obrabljenosti zob ; (iii) na mesec natancno (upostevaje razvojno stopnjo zobovja) dolocanje starosti mladicev in enoletnih osebkov divjih prasicev (do sedaj vkljucenih 4.912 osebkov, uplenjenih v letu 2008), in sicer z namenom retrogradne dolocitve casa poleganja za vsako posamezno žival ; (iv) ocena starosti 356 odraslih divjih prasicev z dolocitvijo razvojne stopnje in obrabljenosti zob, in sicer z namenom vpogleda v starostno strukturo populacij ter presoje zanesljivosti ocen starosti, ki so dostopne v osrednjem registru ; (v) ugotavljanje prostorske razsirjenosti in pogostnosti razlicnih obolenj, anomalij ter poskodb zob/celjusti divjih prasicev (vecina odvzema v letu 2008: 4.121 vzorcev), jelenjadi (celoten odvzem v letu 2008: >5.100 vzorcev) in srnjadi (celoten odvzem v letu 2007: >41.500 vzorcev) ; (vi) velikopovrsinska (vseslovenska) dolocitev onesnaženosti okolja s fluoridi z oceno stopnje zobne fluoroze spodnjih celjusti vse odrasle srnjadi, uplenjene v letu 2007 (14.675 vzorcev) ; (vii) dolocitev vsebnosti fluoridov v 431 celjustih srnjadi, uplenjene v obdobju 1997 – 2009 v Saleski dolini oziroma v letu 2007 v razlicnih obmocjih Slovenije, s cimer smo želeli dobiti vpogled v prostorsko in casovno variabilnost onesnaženosti okolja s fluoridi kot onesnažili, ki se odlagajo v kostnih tkivih sesalcev. Najpomembnejse ugotovitve, ki se nanasajo tudi na divje prasice, so: (1) Vecina mladicev divjih prasicev (82, 3 %) je bila v letih 2007 in 2008 v Sloveniji poleženih v obdobju februar – maj, z izrazito kulminacijo v marcu (32, 0 %) in aprilu (24, 8 %). Vendar zacno svinje v vecjem stevilu polegati že v januarju, obdobje intenzivnega poleganja pa traja vse do julija ; zlasti v jugozahodni Sloveniji (npr. Primorsko LUO) pa svinje polegajo prek celega leta, z drugim viskom v pozno poletnih in jesenskih mesecih. Ugotovitev je izjemnega pomena tako s tehnicnega vidika upravljanja s populacijami (kako nacrtovati in evidentirati odstrel razlicnih kategorij), zlasti pa z vidika razumevanja populacijske dinamike vrste. Ocitno je namrec, da je razmnoževalni potencial divjega prasica v vecini obmocij, se zlasti pa v jugozahodni Sloveniji, bistveno vecji, kot bi si lahko predstavljali na podlagi tradicionalnega poznavanja vrste. (2) Medtem ko je starostna struktura odraslih svinj relativno ugodna in kaže na pocasen upad s starostjo (2-3-letne živali: 39 % ; 3-4-letne: 27 % ; 4-5-letne: 14 %, 5-7-letne: 15 %, vec kot 7-letne: 5 %), pa med merjasci prevladujejo zlasti mlade živali (2-3-letni osebki: 66 % ; 3-4-letni: 22 %), zrelih merjascev pa je vsaj v odvzemu zelo malo (4-5-letni: 6 %, 5-7-letni: 5 %, vec kot 7-letni: 1 %). Taksna struktura kaže na velik reprodukcijski potencial vrste (prevlada mladih svinj) ob hkratni relativno majhni trofejni vrednosti (primanjkljaj zrelih merjascev) ; zaradi obojega bi bilo potrebno v prihodnje upravljavske strategije se enkrat temeljito premisliti. (3) Veliko odstopanje med ocenami starosti divjih prasicev, podanimi s strani upravljavcev lovisc, in nasimi ocenami starosti zmanjsuje uporabnost podatkov o starosti te vrste, ki so dostopni v osrednjem slovenskem registru. Vir napak je tako v napacni oceni kot tudi v napacnem vnosu (npr. enovita kategorizacija odraslih živali kot »dvoletnih« osebkov), zaradi cesar bi bilo v prihodnje potrebno se vecjo pozornost nameniti permanentnemu usposabljanju lovcev. Se posebej, ker smo zelo velika odstopanja med s strani lovcev podanimi starostmi in dejanskimi starostmi živali, ugotovljenimi z metodo brusenja zob in stetja plasti zobnega cementa, ugotovili tudi za jelenjad, pri kateri so zlasti starosti srednje starih in starih jelenov praviloma precenjene. (4) Najbolj pogosto obolenje zob divjih prasicev je hipoplazija sklenine, t.j. kolicinsko nezadostna tvorba sklenine, ki je vidna kot stevilne drobne luknjice na povrsini zob. Vzrok zanjo je izpostavljenost razlicnim dejavnikom stresa, ki so lahko tako okoljskega kot genetskega izvora. V Sloveniji se hipoplazija pri divjih prasicih pojavlja v vseh lovsko-upravljavskih obmocjih, a je se posebej pogosta v Zasavskem, Novomeskem, Ptujsko-Ormoskem, Pohorskem in Pomurskem LUO. Ker se praviloma koncentrira znotraj lovisc oziroma celo posameznih tropov in je najbolj pogosta na drugem mlecnem sekalcu (i2), kar kaže na povecano izpostavljenost živali dolocenemu negativnemu dejavniku okolja v prvih nekaj mesecih življenja (v casu rasti i2), je najpomembnejsi vzrok po vsej verjetnosti bodisi v pomanjkljivi prehrani bodisi v socialnem stresu znotraj tropov ; zlasti v Zasavskem in Ptujsko-Ormoskem LUO ne moremo izkljuciti tudi vpliva onesnaženosti okolja. V nasprotju z divjimi prasici, kjer je bila na 4.121 pregledanih celjustih hipoplazija sklenine ugotovljena v 205 primerih (5, 0 %), se le-ta pri jelenjadi pojavlja zgolj izjemoma. Pri srnjadi je bila hipoplazija z izjemo dveh mladicev ugotovljena izkljucno na stalnih predmeljakih in meljakih (v letu 2007 skupaj 216 primerov oziroma 1, 4 % vse odrasle srnjadi). Pri tej vrsti je bila v vecjem stevilu in z zgostitvami zabeležena zlasti v nižinski loviscih, se zlasti tistih, ki vsebujejo tudi vecje povrsine vlažnih travnikov (v spodnjem toku Save, ob Muri in na Ljubljanskem barju). Upostevaje geografsko porazdelitev (zgostitev) hipoplazije sklenine pri srnjadi se zdi, da je pri tej vrsti najpomembnejsi vzrok zanjo zaparazitiranost z notranjimi zajedavci. (5) Medtem ko pri srnjadi in jelenjadi med zanimivejse anomalije sodijo tudi nepravilnosti v stevilu zob (npr. izrast dodatnih zob, odsotnost posameznih zob, zlasti drugega predmeljaka), samo pri jelenjadi pa tudi relativno pogoste popolne rotacije drugega predmeljaka, so tovrstne nepravilnosti v primeru divjega prasica zgolj izjema (posamezni primeri izrasti dodatnih predmeljakov). Vendar je pri divjem prasicu relativno pogosta nedokoncana menjava zob, t.j. ostanek mlecnih sekalcev tudi pri odraslih živalih. Ta nepravilnost je velikega pomena tudi z lovsko-upravljavskega vidika, saj je prisotnost/odsotnost stalnih oziroma mlecnih sekalcev odlocilen dejavnik pri starostni kategorizaciji divjih prasicev. Zaradi obstoja tovrstnih anomalij (v enem primeru smo mlecni, t.j. trovrhi zadnji predmeljak registrirali tudi pri odraslem srnjaku) je pri dolocanju starosti živali na podlagi ocene razvojne stopnje zobovja potrebna se posebna previdnost, saj lahko v nasprotnem primeru prihaja do napak, ki zmanjsujejo kredibilnost podatkov v osrednjem registru, hkrati pa so lahko silno problematicne tudi pri vsakdanji praksi upravljanja z lovisci.